ODHAJANJE
Zdaj te prepoznam.
Ti ne prideš in ne greš.
Kot senca se vlečeš med nogami
ko tu in tam spodneseš
nekoga stopalo,
da mu pobližje zazreš v oči.
Odhajanje,
zdaj te vidim v tvojih razsežnostih,
v vseh oblikah in dimenzijah.
Oh, koliko ovenelih rož,
obnemelih ptic
in izsušenih voda
imaš na težkih ramenih.
Koliko izruvanih korenin,
zadnjih krikov
in praznih pogledov,
zelenega listja,
ki je nemo obležalo,
preden se je razbohotilo
v barvitosti.
Sleherni dan
v isti vonj oviješ neki dih
in ga pospraviš v nežen spomin.
Neni, lepo si napisala
lp, M
Hvala Mateja.
Lep dan ti želim
neni
Poslano:
05. 09. 2014 ob 19:02
Spremenjeno:
05. 09. 2014 ob 19:07
"ti ne prideš in ne greš", izvrstno.
Bližam se svojemu središču,vse bolj vem, da je takoimenovani bog jaz, ki služi in ne ukazuje ...zato moje nevedenje odhaja...
"preden se je razbohotilo v barvitost". (i)
Da, vsi dihamo isti zrak, a vsak zase.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
- 05. 09. 2014 ob 11:21
- Prebrano 672 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 456.81
- Število ocen: 14