Prišla sem iz niča.
Ob prepadu sem stala minuto in pol
ter začela pisati pesem.
Pričakovanja sem pospremila
do glavne železniške postaje,
preslišala aplavze
in se glamurozno spotaknila
ob lastne vezalke.
Nekaj vzdihljajev se mi je zapletlo
v lase, komaj sem jih
z močnimi argumeti v stilu Sokrata
prepričala, da morajo odleteti proti jugu.
Potem sem pogledala na uro.
Časa je bilo še za sedem sekund
in začuden vzklik ob koncu.
Za še eno vrstico …
za čakanje, da gre mimo
in neha kapljati skozi poškodovano streho.
Vuuušš!
Vlak je odpeljal. Znova.
...in se glamurozno zapletla v lastne vezalke,
kul,
čestitke
haha ... vsekakor rabiš zato veliko opravljenih vaj padanja ;)
hvala,
Senca
Duhovito in sveže!
LP, mcv
hvala, modricvet :)
Lep večer,
Senca
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!