Okrevanje se zdi kot umiranje. Spoznati, da si nič, da je vse le statično opazovanje minevanja in da tudi dihati več ni treba ... kar zmrazi me. Lepa pesem, morda še ne dojamem povezave naslova in pesmi. Se še vrnem.

Lp, Ana

želel sem, da bi bralec povezal svoje asociacije na okrevanje s pesmijo in si ustvaril svoje občutenje ...

 zame je to lahko "okrevanje" po poletju ...

v bistvu je vseeno. vsak si lahko ustvari svojo sliko.

lp, L

Imaš prav, vsak naj si ustvari svojo sliko. Čestitke k pesmi,

Ana

Tudi mene je asociiralo na okrevanje po poletju, če mu sploh lahko tako rečemo, sicer pa čudovita pesem.

Lp, shadyyy

Prejšnja verzija, pred avtorjevim popravkom:

REKONVALESCENCA

Napisal bom jesen, da ne pozabim

deževja. Zima lega na zavese:

učim se mirnosti. In mrtvi listi

želijo prasketati v vetru, ki mi

mečka rokave nove bele srajce.

Vsak jutri malo krajši kakor danes.

Vsa moja zgodovina in prihodnost

je zmota; jaz sem nič. Nekje sem čakal,

in nisem hotel sreče; le, da bi bil

brez teže zvoka svojega ožilja.

To čisto mirovanje, kot obrisi

lebdečih stolpnic, smerokazov mesta.

Pomembno je samo, kar opazujemo

kako mineva. Slike se potapljajo

v svetlobo. Dihanje

                             ni več potrebno.