deček v krču
na avtobusnem sedežu
še ne ve
kako bo nekoč
napisal pesem za mater
ki ga ni nikoli objela

na klopi starka
ne po letih
samo po srobotu ki ovija
njeno telo
pretvarja se da diha
zvezanih rok

tekoči trak je ustavljen
in on ima umite roke
rokavi niso zavihani
pest stiska krajec
in druga že zdavnaj
prazno pločevinko

ne ženska ne moški
nimata več duše
v njuno posteljo lega
le še obžalovanje
zdaj razumem
kako je

ko mišice otrdijo
od nesmiselne hoje
preko ceste in nazaj
vmes pa je neskončno
čakanje
na zeleno luč

modricvet