Neizrečena beseda tli in čaka,

vsakodnevno skriva svoj obstoj.

Dolge sence za menoj plaše,

me rinejo v okvire.

Okamenelo strmim v daljavo in iščem,

davno zabrisane so steze tvoje.

Ne oziraš se nazaj,

predaleč si, da vračal bi se na staro mesto.

Ogenj vse dni uničuje,

duša podira rekorde v trpljenju.

Zlomljena postava še vedno tepta,

veter ji nudi vzrok za premik.

Ne pozabijo ničesar izgubljene oči,

v objemu spal si mirno ti.

V dežju skrita solza ne obstaja,

misel brenči kot nora, se ne ustavi.

Sem ljudi pustila za seboj,

tako šteti dnevi ne puščajo sledi.

Nikogar ne moti nasmeh na obrazu,

skozi oblake pa že dolgo ni sijalo sonce.

pomladno_jutro9