Čas je stopal dremotno,

skoraj leno v moker večer.

Pospravljala sem ostanke dneva

in jih ponosno zavijala v nežen papir,

ko si pribil blaten korak.

Oster vonj po vretju

je vzvalovil mirne zavese

in legel na vsako,

od gnusa skrčeno poro,

ko si z majavih ramen

brisal ostanke poležane trave.

Pljuval si prezačinjeno, pekočo hrano

zloženo za grižljaj moje večerje

in me silil,

da goltam,

da zapomnim sleherni okus

za katerega ti že jutri ne boš več vedel,

ko boš prosil kozarec hladne vode.

Hotel si, da zapeče globoko v jedro,

in spodreže še nekaj centimetrov,

da bi zrasel.

Pa sem ga spet prežvečila.

V kopreni zlatega molka,

sem pogoltnila peklenski cmok

in dovolila novemu jutru,

da mirno vstane.

Neni