Od trka dveh lakot

je nad veliko posteljo za dva

ostala silhueta,

slikana na platno.

Nekdo nevpleteni bi rekel,

da je abstrakcija samote -

proces odmišljanja

njenega suhega trenja ob nič.

Težko bi videl prizadevanje
za mehčanje robov,

da bi se, v delčku sebe,

razmazala v ozadje.

Pustila vsaj nečemu, da vstopi.

Zdaj vem,
od kod naslov
Oranžna noč.

Zaradi tišine.

Brez zvezd,

brez rok,

brez vonja po jasminu.

Polona Campolunghi Pegan