(pesem o podobi, ki je obkrožila svet)

Poletje se je zleknilo pod sence platan,

pod sence platan se je zleknil privid.

Zaveso časa je odgrnil mogočni Jupiter,

da smo znova priromali vate, Emona,

mi, ki nas pax Romana še vedno objema.

Suženj, zanihaj močneje te palmove veje,

kajti ljubi Liviji in meni je pošteno vroče,

najina kri še vedno plameni pod težo

ostrih puščic Amorja, kot prvega dne.

Najino najsvetlejše sonce, najin mali Avgust,

že uri prve korake, že izbira prve besede,

v zavetrju atrija je njegova igra brezskrbna,

saj ga bula iz čistega zlata varuje od rojstva.

Bakh je res velikodušen z dišečim grozdjem,

a omamen vonj vabi k pijači: In vino veritas!

Daj, nalij nama Malzuma, ta nektar bogov,

da z ženo nazdraviva slavnemu mestu Emoni,

še prej pa, počasne, steci po kocke ledu,

da se bo napoj lažje v grlo prelilo.

Glej, očarljiv mlad par patricijev že bledi

in legionarji so kocke vrgli še zadnjič.

Alea iacta est, odločitev je padla dokončno.

Vse, tudi moje telo v togi s škrlatno obrobo,

bo vsak čas izginilo v prašne drobtine,

toda mesto je večno: Ave, Emona!

Marko Skok - Mezopotamsky