V življenju nismo sami. Obdani smo z ljudmi, ki prihajajo, odhajajo, ostajajo. Ljudi srečujemo. Ker jih želimo, ker jih moramo, ker enostavno ne moremo mimo njih. So pa ljudje, ki so. Ki so prišli brez prihoda. Ki bodo odšli brez odhoda. Ljudje, ki ostanejo. Včasih se mi zdi, da stojimo v senci samega sebe in opazujemo življenje, kako hiti mimo nas, brez nas. Pa bi bilo dobro, če bi se prijeli za roko in odpeljali s sabo. Na sprehod. V korak z usodo. Začutimo pot, po kateri hodimo. Ne čudimo se prehojenemu. Čudež so tla pod nogami. Tla, na katerih stojimo. Življenje, ki ga živimo. Zazrimo se vanj in mu vrnimo nasmeh. Lep je. Kljub svoji nepopolnosti. Kljub napakam, ki ga delajo bogatejšega. Vsak dan znova bodimo drzni. Spogledujmo se z lepotami, ki nam jih ponuja. Naj nas prevzame. Zasvoji. Vsrkajmo ga. Z vso sladkobo, grenkobo in priokusi, ki ga delajo tako zelo posebnega. Edinstven je. Predvsem pa naš.

LauraJ