Pred vrati stojim

in štejem kovance —

jih bo dovolj, da sem tvoj,

ali naj se obrnem?

Si upam vstopiti,

ali raje oditi?

Želja je močna,

a drobiž me izdaja.

Preštejem kovance,

in malo mi manjka —

me boš sploh sprejela,

če prosil bi te?

Potem vstopim,

in te zagledam,

kako nagajivo drugim se smehljaš,

kako poželjiv je spet tvoj obraz.

Izberem pogum, se pred tebe postavim,

kovance na mizo, prav vse položim:

»Boš moja? Te prosim,

vsaj malo z menoj,

nakloni mi časa —

da bil bi spet tvoj.«

A ti se nasmehneš,

obrneš pogled:

»Za revščino, veš,

sebe ne dam.«

S sklonjeno glavo

odšel sem drugam,

željan te ljubezni —

a ostal sem sam.

Z iztegnjeno roko

nabiram kovance;

morda pa nekoč jih bo ravno dovolj —

dovolj, da bom spet tvoj.

Anonimna