
Predstavljam si,
da ne veš več zame.
Niti z dihom
se naju ne dotakneš.
Ne z dlanjo mehkobe,
da bi mi pokril žalost.
Rišem sence.
Vsa sva že črnikava.
Mažem spomine.
Lažem si,
da ni bilo,
da je bila zlaganost,
utvara,
sen.
Vse počnem,
da bi se rešila.
Prebijam se
iz dneva v noč
in potem v jutro.
Prazna,
da doni od potreb v moji lupini.
Cunjasta.
Ujeta
v oklep,
ki si ga pozabil zdrobiti,
ko si me posekal z resnico.
Ti pa tam nekje
dihaš,
kot si dihal prej.
In ti je vseeno ali imam zrak,
ali je moja koža vlažna.
Ne pogrešaš mojih las,
mojega nasmeha.
In jaz nikoli več
ne bom
najina pesem.
Popravek stare pesmi
Odlična. Čeprav prežeta z nekakšno sivo žalostjo, se zdi, da je vendarle napisana s poskusom pozabljanja, ker končno je le ta pot tista, ki vodi naprej ... Sprejemanje, morda kanček resignacije ...
Predlagam samo še dva drobna popravka:
1) tukaj je vejica odveč:
Niti z dihom,
se naju ne dotakneš.
2) in tele klišejske note pesem ne potrebuje (lahko izpustiš ali pa zamenjaš s čim originalnejšim: "Posipam pepel."
Lp, lidija
Čestitke za dve (pod)niti z dihom!
Jaz sem dve črtici dodal tudi pod belo. Ker sta beli, se verjetno ne vidita. :)
Verjamem, da dve črtici skrivajo tudi pisma.
:)
Lp, Jošt Š.
Lidija hvala za popravke, črtice. :)
Jošt, tudi tebi za tvoje.. nevidne.
domiselno si izpeljal komentar.. dve (pod)niti z dihom.. v sebi nosi celo pesem, z bogastvom sporočil.
lp li
Želim si, da bi se ta pesem vrnila med podčrtanke na naslovnici kar vsako leto!
Lp, Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: li
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!