V kuverte sem zapakirala
vso svojo vznesenost,
radostno toplino,
vse,
kar se mi je zdelo vredno,
kar bi vzela s seboj v zaklonišče,
če bi naneslo.

Pošiljala sem jih tebi -
priporočeno -,
na visoki gorski vrh
s svetiščem.
Zbala sem se,
da bi bile sicer pogubljene
v razbrazdani žlobudri
mojega kalnega ribnika.

Postaja mi jasno,
ko se koprena nad vrhom umika,
da nisi v ozadju
grde, garjave nesnage
mojega življenja,
da nisi niti v ozadju
brhke svetlosti prezračenih dišav.

Mogoče si nekje blizu,
a ne z menoj v ribniku.
Nekje kot ogledalo
brez odseva
podpiraš zvezde,
da ne padejo na glavo
kakšnemu ekstatičnemu klatežu,
kot sem jaz.

yoyoba