Dolgo so se mi
na koncu cevi
v mandali
kazale
strašljive nakaze,
še dlje pa
bajno osupljive
vilinske pravljice.

Votel kalejdoskop si,
v katerem vidim,
kar hočem.

Vse te privide
sem prisojala tebi
in tvoji muhavi spremenljivosti,
v veri, da si mojster preobrazbe.

Ko sem le segla v cev,
tako natrpano
s svetlikajočimi odsevi,
mandalami odzivov
in nasičenimi barvami
fantomskih čustvenih izmišljij,
sem otipala le predihan zrak
svoje prosojne utvare.
Nobene prizme nikjer,
kaj šele školjk
in zvezdastih kamenčkov ...

Pa vendar je mehanizem
čaral sanje za sanjami
solzavih oper
in navihanih anekdot.
Vse sem režirala brez pomočnika
in pod vse se podpišem.
O jebemti,
kako sem plodovita!

yoyoba