Morala bi spati,

sanjati o nečem lepem

da razvedrim mojo dušo,

da greva preštevat

čas do spanja

in nazdravljava s kavo

novemu dnevu.

Morala bi sanjati

kako se odpre

nebeška vrata

se prilagoditi

novemu redu

in ostati mirna.

Pojem pesem

brez glasu

samo v duši

mi brenka

kakor da bi znala

igrati na kitaro

in pojem hvalnico

ki me morda pripelje

mimo dolge vrste

čakajočih.

Človek je bitje,

ki mu sanje

krajšajo stvarnost

in vsako novo jutro

odprem isto knjigo

in iščem z istimi ustnicami

in istimi dlanmi.

Dan, ki je nekje,

kjer ga jaz ne najdem.

IŽ-lev