(šepetati samemu sebi)
Sleherno jutro zabredeš v Leto,
da v presamoti utrneš
utripe lastnih glasov,
utripe lastnih besed,
utripe lastnih pesmi.
Izpod neba se zliva bolečina.
Slehrno opoldne zabredeš v Leto,
da v presamoti ulomiš
poglede skrušenih prijateljev,
poglede skrušene družine,
poglede skrušene Ljubezni.
Izpod neba se zliva bolečina.
Sleherni večer zabredeš v Leto,
da v presamoti udušiš
odmeve votlih grižljajev,
odmeve votlih požirkov,
odmeve votlih vdihov.
Izpod neba se zliva bolečina.
Sleherni dan zabredeš v Leto,
da se izgubiš v prevodih,
ki se izgubijo v tišini,
ki se izgubi v praznini
nekega plesnivega poletja.
Hvala, Svit : )
Melanholična pesem deluje kot zaklinjanje, z repeticijami, ki prelamljajo (v duhu tistega, ki jih čuti) ožigosanost in sobivanje. Z dodatnim ponavljajočim se verzom (priprevom) se bolečina in trpljenje p. s. podvajata, postoterita. Tisti zadnji verz (sprva sem mislila, da je odveč) se zdi kot obliž na razbolelost, ki vsaj nekaj teže pripisuje zunanjemu svetu (plesnivosti). Čestitke,
Ana
Ana, hvala za tenkočuten komentar. Me veseli, da pesem prepriča.
Lp, Marko : )
Čestitam za podčrtano pesem. Res prepriča in gane.
Lp A
Hvala, Andrejka.
Pozdrav v svetovno prestolnico žlikrofov : )
Lp, Marko : )
zelo mi je všeč. Tako lepa, da kar boli.
lovrenka
Hvala, lovrenka za dotik.
lep dan. Marko : )
hvala na obojenom jutru čitajući stihove... :-D
lp
Ljubi
Prosim, prosim ... Ljubica, me veseli, da si imela barvito jutro : )))
LP, Marko : )
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!