Nekajkrat sem ji rekel,

da nisem ne pesnik ne pisatelj,

da le opazujem ljudi, 

spremljam njihova dejanja

in si delam zapiske,

nekakšne svoje opazke

o teh ljudeh, teh dejanjih,

njihovem pomenu in namenu.

Rekel sem ji tudi, da nisem

nikakršen slikar življenja

in da se trenutkov ne da

ustaviti na platnu, na traku,

na tiskanem ali narisanem zemljevidu.

Ne obstaja takšen material

na katerega bi lahko prenesli

nekaj takega kot je življenje.

Ni me poslušala, profesor,

ko sem ji govoril, 

kar sem se na prvih urah

naučil od vas.

Da vseh stvari ni potrebno razlagati,

da se vsega ne da pojasniti

in spraviti pod stroge in bistvene,

matematične, fizikalne

in logične zakone.

Pomembna je razlika med gledati in videti.

Še pomembnejša je med čutiti in občutiti.

Zahtevala je, da ji razložim svet,

da ji pojasnim sebe, njo, vesolje.

Tega, seveda, nisem znal,

tudi nisem zmogel naslikati

njenega portreta v želenih barvah.

O tem me niste učili, profesor,

takrat, pri mojih petindvajsetih.

In bolje je, da niste.

Ni razumela, da se barv

ne da dodati ali odvzeti,

one enostavno so ali pa jih ni,

včasih jih ni niti v cinemaskopu,

včasih pa so prevladujoč dejavnik

navadnega črno-belega filma.

Želela je"dvornega" književnika,

lastnega slikarja po naročilu,

pisca njene namišljene biografije,

kičaste, okrašene z modrimi mislimi,

humanimi dejanji, občudovanjem.

Kar tako, hladno, načrtno, ošabno.

Odšel sem, moj profesor,

v povsem drugačen svet,

morda surovejši, močnejši, bolj boleč,

v vsakem primeru bolj pisan, bolj realen,

poln bojev in opotekanj, vzponov, padcev,

svet v katerem ni zmagovalca,

so pa resnice jasne, vsakomur lastna,

svet v katerem ni popravkov

ne ponavljajočih se poskusov ...

Nje, v tem svetu, nisem srečal nikoli.

Vidite, tako je bilo, dobri moj profesor.

Marko Skok - Mezopotamsky