Obrnjena
Hoditi hočem z glavo,
na podplatih nositi nebo,
oblake z njih postrgajo nizki podboji,
pragovi v meni se zatikajo v drsenje,
življenje razglašeno buta v ušesa,
sili v usta s sitom,
polna bruhnejo v slap,
razlije se čez gladke kamne v prazni strugi,
ali raztrešči na čereh,
na rešetu obleži svetloba,
beseda jo le sluti
in molči.
"na rešetu obleži svetloba", super,
čestitke tudi za naslov
Hvala, Svit :)
z besedo ne moreš zajeti tistega, zaslutiš, čutiš...tisto svetlobo na rešetu...zato je še težje, če greš razumsko, z glavo ;)
Lp
I.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 25. 08. 2014 ob 18:47
- Prebrano 699 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 419.4
- Število ocen: 11