Vita est amor (sonet)
Železno srajco, krilo si oblečem,
kovano iz modrosti in poguma,
vse boje hrabre naj zapiše duma,
vozov strahu za sabo več ne vlečem.
Razklenem smelo krožnico v vijugo,
s prastare knjige plast prahu obrišem,
na duri vhodne si srce narišem,
do cilja, sonca, pot uberem drugo.
S spokojem zvezdnim culo si nabašem,
jutranje zarje svit pripnem na čelo,
s trakovi se zaupanja opašem.
Pravica, sprava moje je načelo,
pod kapo belo z njim komet zajašem,
da razglasim: Ljubezen je počelo.
Odličen sonet, za moje pojme manjka samo še naglasno znamenje pri besedi "jutranje", da se ve, da je na drugem mestu, torej "jutránje".
lp
Bravo, fin sonet, sem brez pripombe na formo, tema pa je tako univerzalna, da bo vsak razbral žarke optimizma in bi bil vsak moj poskus interpretacije povsem odveč:)))
Čestitam!
LP, lidija
Lepa, svetla! Čestitke, Petja! :)
Lp, Polona.
Čestitke! Res pretočeno! :)
Vsem hvala za komentarje, Lidija, hvala za podčrtanko!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
- 23. 08. 2014 ob 21:16
- Prebrano 1096 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 410.8
- Število ocen: 10