Ves ta dež,
neskončen dež,
je duša ženske,
ki na obali zaliva
svoje preteklosti
išče pozabljeno ime.

Nekoč davno,
ko si bosa stopala
v mokre poljube valov,
si ga s prsti polnimi sonca
zapisala v pesek,
ki je drhtel v šepetu
odhajajočega večera.

Mesec, plima in oseka
so začarano obstali,
opiti od plesa mladih ramen,
trenutek negibnosti stvarstva,
le ti, vrteča se in polna,
milina spuščenih vek in
dolgih gladkih rok.

Potem si odšla ...

In tisoče plim in osek
je izbrisalo vse,
kar je ostalo za tabo.
Do pozabe je mesec
vztrajno ponavljal poti,
ki so morje dvigovale
in spuščale tja,
kjer sanje ne poznajo besed.

Neskočen dež je tvoja duša.

Obris tvojih ramen
je zlit s spominom nekoga,
ki ga ni več.
Za njim ostaja le šepet ...
V mesečini jasnih noči
mehko pada na tišino peska,
ki brez glasu, ob polni luni,
še vedno ponavlja tvoje ime.

poetesa