In postala je Pegaz, čeprav je bila deklica in je zrasla v ženo :)

Bravo

Lp

Pi

O, Pi, hvala! Zanimiva interpretacija.

Lp,

dama

Čestitke!

LP, mcv

Pozdravljeni   modricvet in mucamaca,

hvala, hvala, sem res vesela take pohvale.

Lp.

dama

Izvrstno.

(mislim da lahko "mi" umakneš  - "nasproti .. prihajajo")

Pozdravljen Svit,

hvala za pohvalo in pozorno branje,  ter  nasvet, ki je vedno dobrodošel.

Lp.

dama

Z veseljem

Dama, pesem leteti pričara bralcu lepe in sveže podobe:

Usločen vrat lovi ravnotežje,

izostrim razdalje

mimobežnih pinij,

cvileče petje škržatov

prasketaje ježi goloto.

In vendar, ko pregledujem povezave med podobami, se vame naseli zmedenost. Tudi zaključek predstavlja nenavaden pogled na predhodno dogajanje. Nič takega ni v pesmi (ali mogoče na začetku pesmi), kar bi nakazovalo, zakaj naj bi Zeus že deklici podelil krila in jo pripel k drugih ozvezdjem na nebu. Če pesem interpretiram v smislu arhetipskih in mitoloških nastavkov, se izrisuje prejkone neprijetno dogajanje, kljub lepim podobam na začetku.

Odzivnost amigdale - zastali dih ? - razmišljanje o sebičnost v odraslosti  ali prelevitev v ramenonožca.

V režnju amigdale gnezdim.

Usločen vrat lovi ravnotežje,

izostrim razdalje

mimobežnih pinij,

cvileče petje škržatov

prasketaje ježi goloto.

Odnaša me pljusk sinjine,

okušam vonj soli,

nasproti prihajajo

drsteči zobati krapovci.

Nekje za prepono vdiha

obstane tetoviran blišč teles.

Če kdaj odrastem bom vzletela.

Takrat bom imela kremplje,

nabrušen kljun

in veliko mero sebičnosti.

Ali pa se prelevim v ramenonožca.

Na razprtem Orionu plesočih širjav

je deklici Zeus pripel krila.

Torej Zeus prepreči, da bi deklica odrasla v sebično ujedo, nekakšen bazilisk s kremplji in kljunom (in krili)?

Kar Zeus postavi na nebo, pomeni, da je na zemlji že opravilo funkcijo. Torej če želim to smiselno interpretirati, pomeni, da lirski subjekt, vsaj kakršen je v prvem delu, umre/se transformira. Ne znam pa iz vsebine interpretirati smiselnega vzroka. Še največji kandidat za čustveno vnemirjenje se zdi "tetoviran blišč teles". Torej ni jasno, kaj iz gnezdišča čustvenega odzivanja v primeru ogroženosti požene v "let" (beg/lov) lirski subjekt, da si zaželi celo sebičnosti v odraslosti, konča pa kot (nedolžna?) deklica s krili na nebu.

Interpretativno težje zveze so:

"v režnju amigdale". To bi nakazovalo, da je amigdalo nekdo narezal, ker amigdala sicer ni sestavljena iz režnjev, kot npr. možgani ali pljuča.

"okušam vonj soli" - navadno ne okušamo vonja

"za prepono vdiha" - za preponskim vdihom?

Lp, Jupiter!

Pozdravljena urednica Jupiter,

najlepša hvala za strokovno interpretacijo pesmi in opombe, jih popravljam. Vaša ugotovitev, da gre za čustveno vznemirjenje je pravilna. Zato popravljam: Zeus bo deklici pripel krila, ko bo čas za to..

Mogoče bo z vaše strani še kakšna  pripomba, jo bom upoštevala.

Lp. dama

Pozdravljena, dama.

Ob teh minimalnih popravkih se pesem bere še boljše - do zadnjih dveh verzov, v katerih je preteklik spremenjen v prihodnjik.

Problem verzije z epilogom v pretekliku je bil v tem, da preveč na hitro (srečno?) nevtralizira energijo čustvenega vznemirjenja v prvem delu pesmi. Konec pocukra ali razvodeni zajedljivo slanost prve kitice.

Prihodnjik v novi verziji

Na razprtem Orionu plesočih širjav

bo deklici Zeus pripel krila.

sicer kaže, da bo Zeus to opravil, ko pač bo in še v času deklištva prvoosebnega lirskega subjekta v prvi kitici (domnevam, da je prvoosebni ženski  subjekt v 1. kitici "deklica" v drugi kitici).

Toda kaj z zadnjima dvema verzoma pridobi pesem? Dodaja še eno skrivnostno temo že tako skrivnostni prvi kitici. Problem je, da po svoji izrazni moči ne presega skrivnostnosti zadnjih verzov prve kitice.  Povsem človeško je, da si želimo, da se čustvena vznemirjenost pozitivno razreši, ampak v sodobni poeziji take razrešitve delujejo kot vsiljena razlaga ali recept za reševanje problemov (pesniškega zapleta). Človek potrebuje tolažbo in olajšanje, sodobna poezija pa niti ne - oz. prepušča aktivnemu bralcu, da sam po svojih zmožnostih domisli katarzičen konec. To ne pomeni, da mora pesem imeti odprt konec, ampak "razprt Orion plesočih širjav"  preveč poceni preglasi krik iz prve kitice. Moj predlog je: brez epiloga.

Ob izpuščenem epilogu zdrži celo "velika mera sebičnosti" v prvi kitici, ki mi je jako intrigantna. Zdi se mi, da se utemeljitev take želje nahaja v nekem dogajanju zunaj pesmi, a - kot sem rekla - je ob zaključku z ramenonožci (ki se mi ne zdijo kaj posebej sebični:) čisto v redu.

Kako vidim to pesem, ki že z nedoločnikom leteti nakazuje neko hipotetično dejanje, morda željo pesniškega subjekta: (želim si) leteti.

Meni govori o pesniškem subjektu, ki že leti, pa se tega še ne zaveda - zaradi nečesa hudo motečega, kar je nakazano v (navidez?) zunanjih okoliščinah od drugega verza do verza Če kdaj odrastem, bom vzletela. Pesniški subjekt že leti, vendar ga nekaj tišči k tlom ali v morske globine: iz gnezda (vznemirjene amigdale) (leteče bitje) z usločenim vratom, lovečim ravnotežjem in ostrenjem vida zajadra mimo pinij, škržatov, navzdol proti golim  telesom, na morsko gladino in še globlje med živopisne drsteče zobate krapovce. Kaj in zakaj v subjektu sproži "blišč tetoviranih  teles", ne vem, ampak potegne, kot nas potegne nedoumljivost neke privlačne ali tudi grozljive situacije. Za kaj bi poleg poleta v nebo "leteče bitje" potrebovalo še oster kljun in kremplje, ostaja skrivnost. Vidimo pa, da je to ena od možnosti (ukaz amigdale: napad), druga pa sestop na neko globljo in evolucijsko primarnejšo stopnjo (ukaz amigdale: skrij se, pobegni). Torej gre v pesmi za dokaj osnovno čustveno vznemirjenje. LPJupiter!

(Na portalu se tikamo:)

Jupiter, hvala, hvala za tako obširen in pomensko bogat odgovor. Ob tej pesmi sem se še nekaj naučila. Odstranjam epilog. 

Lp, dama

Čestitam za svež in ponotranjen pogled na obmorske podobe.

Lp, Jupiter!

Hvala Jupiter!, za čestitko in črtico, ki me razveseljuje. 

Lp. dama

Lijepa pjesma, zanimljiva interpretacija! ;-)

Sve u svemu, lijepo je ovdje se družiti! ;-)

"okušam vonj soli", kako je mogoče pesniškemu jeziku predpisati kako je kaj prav, razen morda slovnice...Silvana menim, da s svojo sugestijo pretiravaš...