Zrcalo – uokvirjen hlad resnice,

temni oblaki, megla čez oči.

Kakor svetloba počene kresnice,

na ustnicah žari odblesk noči.

Čigave sence kaže ogledalo,

ko tanek žarek temo prebudi?

Zjutraj, ko mrak odgrne ogrinjalo,

kdo sanja, kdo resnično zaživi?

Telo – zavržen labirint skrivnosti.

Kdo bere brazgotine davnih dni?

Odkriva staro zgodbo o kreposti,

na brazdah izrojenih iz strasti ...

Dotiki rišejo nove podobe,

razpokane sledi preteklosti.

Na meji poželenja in grenkobe,

pod prsti novo upanje brsti.

Tišina pade kakor zastor, nič.

Aplavz potone v svetu iluzij.

Pod prsti steklo, trpko kakor bič,

raztrga masko. Zbudi se! Kdo si?!

kaiiabonca