Sprva se mi  je odvrtela zgodovina fotografije in še obdobje enega življenja, ki če zložiš fotografije od porodnišnice do pogreba, tudi slediš zgodovini - enega človeka. Ki je seveda drugačna, malo pa tudi podobna tisti prvi ...  Ampak zakaj sledi sam svoji? Jo lahko hkrati tudi doživlja (nadaljuje življenje)? V katerih trenutkih se tisti, ki je subjekt slike, spremeni v njenega pregledovalca do te mere, da je podoživljanje pomembnejše od življenja? In se (bralec) znajdeš na posebnem vrtiljaku in naslov ti razjasni, in greš v novo serijo branja (poljubljanja), v kateri te skrajnostne besede ne pomenijo samo začetka / konca, ampak tudi tisto vmes ... Čestitke,

Ana

Ana

Ana hvala za lep komentar. .. in črtice.

Neke slike ostanejo tako žive...

lp