Jesen se obleče v svoje barve, nadišavi z vonjem kostanja in pticam ponudi zadnji topli objem to leto. Le pav je ljubosumen. S svojo lepoto navdihne žalost, ki vzame čopič in mi v očeh nariše črno mavrico. Vležem se na vlažen travnik, preden ga prekrije sneg in se s triperesno deteljico pogovarjam o smoli. Samota mi v večernih urah ponudi pijačo in kdo sem jaz, da jo zavrnem. Zaupa mi, da je zaljubljena v jesen. Jaz pa resnico zaupam le svojim besedam, ki jih brez črnila pišem v svoje misli. Smrt mi pošlje ljubezensko pismo, v katerem opeva moje oči. Pravi, da prav take spadajo v njeno zbirko. Laska mi njena naklonjenost ,a tokrat povabilo odklonim. Bom pa zjutraj vstal le zato, da bi me želela močneje. Morda me osvoji pozimi. Jesen z džjem, ki nosi tvoj parfum, s pisanih listov izbriše spomin na poletje. Če bi takrat vedel, da te zadnjič objemam, bi te držal dlje. Jesen je zaljubljena vate. Upam,da večno dežuje.

Črni Kos