Peklenska suša.

V slutnji trepeta veter.

Žgoča roka bo spet zgrabila izbrance

skoraj po abecedi.

Izsušila bo vse korenine.

Brez predaha,

da bodo navadne mokrice

položile glave na vlažno prst.

Moji bregovi bodo tihi in prazni.

Komu bom žuborela, čemu?

O mili, moja ramena so premehka;

ko bo kaplja za kapljo izhlapevala,

ko me bo vedno manj

in bom komaj še vredna imena,

se potopi vame,

iz mulja potegni ostro kamenje,

ki me bo paralo,

ne pusti,

da izparim v nevidnost,

ne dovoli,

da poniknem v temno podzemlje.

Na levi breg, med praznino,

posadi nove mokrice

(čeprav lažne),

na desnem posedi,

s svojim izvirom napolni mojo bit.

Nekoč bom spet močna

odplaknila tvojo bolečino.

Neni