Potiskaš, poteguješ,

poravnavaš njeno razbrazdano kožo,

da odmeva jek

pod tonskimi koraki,

pred jeklenimi pogledi.

Krik je že izdihnil

nekje v sivem dimu

v otrplost vodoravnega časa.

Če tudi porežeš

še eno gorsko stopnico,

da svojim pribočnicam

skrajšaš višino

in bo tvoj glas

najbližji zlati zenici,

boš še vedno na sredini;

med (pre)požrešnimi

in (pre)lačnimi,

brez topline v dlaneh,

hrana,

v večnem okvirju.

Sredina,

med steklenim očesom neba

in modrim zrcalom globin.

Neni