Pot zavila me v rdeči vrat
umetno jezero zasmradila
pesmi, glasbi je mladina!

Dolga pot vije do vasi
kje neki je moj dom?
Nekulturno, nepozorno
piha narkič,
svoj notranji smrad.

Do prvega izbruha
pesem vije besni glas,
ne zavedajoč tujec
vodi tale ples.
Kakor kamen spotike
zunaj kolje
v meni se razum.

Skoraj smrt me zadavi
moja glava čisti tuji greh,
navidezna prijaznost
zlahka operem,
njihov gnoj.

Še ogenj plani
mi čez glavo,
čeprav v duši
se gasi.
Nečedno
to spoznanje,
zame
to ni
globlja rast.

HVALA!

Kultura peša
v glavi
tujih senc,
razumska
bo pravica
pokončala
vaš
ponos!

primosrajtmajerevski