Začniva v zori tej stvarjenja dneva,
v srebrnih kapljah toplega naliva,
ki kožo nama z nežnostjo prekriva,
začniva v raju, kot sta Adam, Eva!
Preprosta v svojem jedru je zadeva:
ko dež ti mavrično obleko šiva,
vesolje v skupni harmoniji biva,
in v paru vsak vse, kar ima, prispeva.
Ko gola zazveni ljubezni struna,
ki v drugem išče in želi odmeva,
obraz je božji sonce, gozd al' luna,
lahko globina modrega tolmuna,
in smrti ni in čas se ne odšteva.
Začniva v NAJU kakor Adam, Eva!
Odličen sonet s tako prvinsko temo, kot je le mogoče. KO najdeš izhodišče v sebi in v paru in naokoli ni ničesar drugega, se za nekaj časa ustavi vse nepomembno in takrat tudi dež ne moti.
Bravo.
LP, lidija
leeepa!
Pozdrav,
Majda
Moje čestitke, Jana :)
Sonet je sedaj drugič prebran, prvič sem ga prebrala na fb, že takrat me je omrežil :)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: janakolaric
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!