Srečala sem jo,
ko sem med bolnimi belimi zidovi
spremljala,
kako vame vnašajo
preveliko dozo
spanca.

Ko sem pomislila,
da mogoče
ne bom več vstala
v sveže razkuštrano jutro.

Da lahko postanem
le še tista
ravna črta
brez krohota,
brez hlipanja,
z večno zaledenelim
lobotomskim nasmeškom.

Takrat sem uvidela,
kaj pomeni,
da se predaš
Prasili.
Da veš,
da bo ona že vedela.
Kaj pomeni,
da je konec pobrcavanja
in gre zares.

Pomeni samo -
pa vendar tako
oh tako zelo težko -,
da v očesu viharja
zaspiš,
kot bi te
babica pokrila
z najljubšo odejo,
te umirila
s pravljico na veke
in srebrno zvezdo skoz lase ...

Samo odložiš vse, kar nosiš,
vse skupaj spustiš,
zadihaš vesolje
in predano zaspiš.

Tedaj nov dan ne pride,
ampak že je.

yoyoba