Dejali so: »Zaupaj kamnu!
Srce ni snov, ki greje tvoje veke.
Naš bog je plamen, ki ga misel neti
na grenki koži norca brez obleke.«

Besede zvezd, učil sem vas molčati:
vaš smeh je bičal barve na zastavah.
Ukaj, sova, ukaj! Luna sveti
v odprta usta na svinčenih glavah.

Veliki mož, tvoja mrzla pesem
je tiho plavala v človeške sanje.
Bil sem zvok ostrejši od semena,
ki si ga ti nekoč položil vanje.

Dejali so: »Zaupaj vodi!«
A nisem maral pisanih postrvi,
ne rešetk na slikah o svobodi,
ne mrtve vabe na prekratki vrvi.

Molčeča cesta, vračajo se ure,
ko čakam s prsti na ročaju noža,
harlekin z bolanimi očmi,
da v ognju zadiši človeška koža.

Dani Bedrač