Polje je prazno.

Le tu in tam sinica,

kot mrhovinar kljune

ostanek ubitega žita.

Trave in mahovi ječijo

pod kopreno megle,

ko pozabljene sončnice

povešajo glave.

Visoko v krošnji

mi veje tišina.

Korenine več ne srkajo topline

iz izčrpane matere

in prsti,

od tesnobe ukrivljeni,

lačni dotikov,

so se obrnili v notranjost

in se nasitili lastne sredice.

Glas je obnemel.

Iz votlega debla

sta prazna nebo in zemlja.

Neni