Nekoč bom napisala roman.

Ne tisti zdolgočaseni z izmišljenimi bajkami,

ki bi se morda lahko zgodile a se niso.

Napisala ga bom o naju,

o neki ljubezni, ki se začarana vrti skozi nočne gozdove.

Morda ni bilo veliko, vendar dovolj,

da sem njegov pogled nekoč ustavila na sebi.

Zaigrala sem ruleto, ne da bi vedela

da sem obenem dobila največ in bom hkrati največ izgubila.

Nekoč bom pisala…

o njegovem nemiru, ki se skozi široke ceste spreminja v veter,

o velikanski želji in čakanju, da se dotaknem srca sonca.

Napisane strani bodo dišale po njegovem dihu,

in imele barvo njegovih oči.

Zase bom vzela platnice,

naj bodo roza osvetljene,

da jih bom skozi sanje prebirala

in ležala med črkami njegovega imena,

kadar bo korake usmerjal po neznanih poteh.

 (poezija Monika Čuš)

Monika Čuš