Poletni dnevi

v svetlobi sopihajo

znani koraki.

 Poleti sopiham. Diham skozi škrge.

Nihče me ne moti toliko kot me motijo sončni žarki,

kadar svetijo na polno in skrivam se za domačimi zidovi,

kot bi zunaj razsajala kuha, kot da postanem okužena

če prestopim domači prag. Ja, res je, sončni žarki

mi povečajo rjave pike na obrazu zato se držim

zaprtega prostora, koder me sončna luknja ne ulovi.

Poznam svoje korake kadar prestopim prag navzven,

sopihanje postaja z vsakim novim korakom večje

in skrivam, kadar gre kdo mimo zadržim dih

in potem zadiham dvojno, ko ni nikogar blizu.

Pišem o soncu, a je vsaki dan dež.

Letos je oboje. Pol dneva eno, pol drugo.

Seka dež, grize sonce.

IŽ-lev