Pravijo, da če te nekdo slika ti vzame dušo.

Ne vem če to velja tudi za pisanje pesmi,

lahko da je ravno nasprotno, da sestavljamo

dušo iz večih delčkov znova v eno celoto.

Najprej da izpoveš tiho samoto,

da jo potolažiš, da ni sama in jo košček

za koščkom znova sestavim v videno,

v tisto ki se te prime in še drugega potegne

v mlečno barvo nočnih luči, ki samotno

svetijo nad nasutim in stisnjenim betonom,

koder bodo ženske pete znova udarjale

še neprehojeno, danes, besede

bodo pomladile stari dan deževja.

Z očmi bova lepila potrgane oblake,

klicala sonce, pripravljena

za toplino domačega nasmeha

in pravim ti,  zapri vrata,

midva bova potovala,

le povej kam ti želijo misli,

in morje pusti, tam je voda,

ki je pozabila da jo je že zadosti,

in ni vedela da s tem ubija sanje.

Pojdiva samo po krofe

vroče in sveže in  motoristi

bodo prehitevali še bolj

hitre sanje.

Z vetrom v laseh.

IŽ-lev