Pravijo, da če te nekdo slika ti vzame dušo.
Ne vem če to velja tudi za pisanje pesmi,
lahko da je ravno nasprotno, da sestavljamo
dušo iz večih delčkov znova v eno celoto.
Najprej da izpoveš tiho samoto,
da jo potolažiš, da ni sama in jo košček
za koščkom znova sestavim v videno,
v tisto ki se te prime in še drugega potegne
v mlečno barvo nočnih luči, ki samotno
svetijo nad nasutim in stisnjenim betonom,
koder bodo ženske pete znova udarjale
še neprehojeno, danes, besede
bodo pomladile stari dan deževja.
Z očmi bova lepila potrgane oblake,
klicala sonce, pripravljena
za toplino domačega nasmeha
in pravim ti, zapri vrata,
midva bova potovala,
le povej kam ti želijo misli,
in morje pusti, tam je voda,
ki je pozabila da jo je že zadosti,
in ni vedela da s tem ubija sanje.
Pojdiva samo po krofe
vroče in sveže in motoristi
bodo prehitevali še bolj
hitre sanje.
Z vetrom v laseh.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!