Držala si besede za povodce.
Služile so ti.
Postala si glas, ki kašlja ob retoričnih figurah,
ki strmo teče in se spotika čez izrečeno.

Glas, ki se premika s počasnim telesom skozi poetiko.
Ki kulminira v hrupu in razpada v tišini,
ki vidi, še preden se uresniči
in omili tragedije, ko jih povzema.

Glas, ki kopitlja v visokih petah
po rimskih tlakovcih in se zadira v preseke špranj,
ki poimenuje zvezde in lastne otroke z novotvorjenkami,
ki z grenkobo žajblja reže v sproščene glasilke
in zvončklja, ko se prižema na žled sveta.

Neizrečen glas, samo prebran potihem,
da hrusta znotraj kot prepečenec za zajtrk.

Glas, ki liže pomene iz medprostorja,
se slini od napora izrekanja
in si oddahne v večpomenskosti.

Preglasila si me čisto od blizu.

Ana Porenta