Avsenik leze

po steni prhlih zidov

poje domače.

Vem kaj je domače, takoj ko to izgovorim me spomne na harmoniko

in na golaž, kadar so proslave narodnega pomena in čudno, da mi paše.

Nekako se mi zdi, da tako mora bit. Še poslušam, čeprav drugače

spremenim frekvenco in naenkrat poslušam v angleščini in odkrito

to sploh ne znam prevesti. Pasivno mi gre v uho in premikam peto v ritmu

poslušanja. Smo res goveji narod, tisti ki goji krave in včasih pride zraven

še kakšen bik, katerega je edino delo da osemeni žensko, ki daje mleko

ne glede ali ima teleta ali ne. No, tu bi se o bikih lahko razpisala,

posebej o trmoglavosti slovenskega naroda, ki si upa nasprotovat

kvečjemu kadar sta dva in več skupaj. En sam pa kimlje ali pa je tiho.

IŽ-lev