Obljubila sem ti pesem, večerjo

ob soju tlečih zvezd

in ples,

o, ja, tudi ples

najinih izrojenih, porazgubljenih,

pogreznjenih in komaj rojenih senc

med kolobarji na gladini jezerc, skritih

za pahljačami usločenega podrastja;

obljubila sem ti le pesem, večerjo in ples,

pesjan,

nikar se ne dviguj na zadnje tačke. Proč,

proč od gumbov moje dopetače!

Obljubila sem ti … mir, če ti rečem! Nocoj me ne boš

tako zlahka spraskal od znotraj, ne,

nocoj ne boš; potrojila sem mreže

na oknih mojih por in ne, pesjan, tako podivjan

mi ne boš več zdirjal ven,

da si z nasršenih dlak streseš vse, kar si

spotoma pobral s pokončnih vrtnic

iz dušičinih sanj, vse tisto, kar si

ulovil na moji jasi z neštetimi pritoki v zatonskem

škrlatu, kar si z repom pometel s previsov

nad breznom, v katerem sva si

štela utripe vsakič, ko sva po(l)dvomila v žive

žile najinih lavotokov, krvotokov, voodoo-

tokov … ne, nocoj mi ne boš ušel, pesjan,

ne bom znova stekla za tabo

in vsa zapenjena zaman vpila:

                         ne sili me ven, pesjan! ne stresaj se

                         čez pločnike na poti do odprtih

                         galerij,nazaj! nikar čez travnike

                         okoli hramov demokracije, prekrite tržnice,

                         molilnice, vrni se, brž nazaj k moji goloti! Prostor.

                         Proostooor, mir hočem. Mir, če ti rečem!

Obljubila sem ti le pesem,

večerjo z zobotrebci v krvavicah in ples

s kolobarjenjem na gladini voodoo-

odpornih, viskoznih, tisočerih neulovljivih senc

za usločenimi pahljačami votlega podrastja.

In nič več! Šššššššš, slišiš!?

Najina pesem. Proč od gumbov moje dopetače!

Le zavrtiva se v drugo smer, še malo,

še malo se bova penila, potem pa bom zbrisala

zdrgnila do čistega puha tvoj silvatični gobec, tačke

in si umila roke,

še preden se konča pesem, ki ne gre, ne,

zagotovo ne bo šla v klasični okvir na tisti steni

oddaljenega svita.

breza