Blagoslovljena z darovi
Katerih vredna ni bila
Zavist in jeza vse okoli
Okoli nje sedijo
Vrane in ji kljujejo oči
Četudi krivec ni
Ljudje le vidijo, kar lahko
Vse drugo rodi se v glavah
Glavah vran, gnilih vran
Gnili možgani
Gnilo srce
A kar je gnilo
Združi se v eno
Zgnije v zemljo
Na kateri svet stoji
Kako živeti, kako živeti
Če vsak dar spremeni se v greh
In vsak čaka da spotakne te kamen
Vsak čaka na tvojo napako
Da lahko pokaže svoj pravi obraz
Zobe ti zarije prav tja kjer najbolj boli
Da lahko vsaj takrat njegovo gnilobo čutimo vsi
Svet je gnil
Smrdi po gnilih vranah
Ki le čakajo v temi, čakajo, čakajo
Da spotakneš se ob poti
Ter te skljujejo do kosti
Kmalu ne čutiš več bolečine
Kmalu preprosto vdaš se gnilobi
Ker iz gnilobe smo vsi
Ubežati ji, ni nekaj kar v realnosti se zgodi

hanakolmanič