Moji mami

V odprto knjigo pišem zaprte besede.
Trda vezava poklja
In zlati rez je ves moten in mrk.
V vlažne liste vijugam suhe besede.
Iz neživljenjskega tkiva črk
Rezljam podobe, ozke in blede.
V ploske strani udiram konkavne besede.
Pero se trklja,
Spreobrača, nagiba, zastaja.
Kakor nekdo, ki poganjke
V živ kamen zasaja,
V prazno utripam, preštevam postanke,
Zgodbo razkrajam.
Ne znam.

Zaprem usnjene platnice,
Ugnezdim njen nemi trup
V najožjo poklino police.
Sežem v predivo tvojih las,
S prsti ti zdrsnem čez gube,
Vase tkem tvoj tih, utrujen izraz,
Med liste spomina polagam vsak tvoj poljub.
V naročje misli te jemljem spet in spet,
Na tvoje bušk polno srce
Polagam nevidni led.
Tvoje čedno pristrižene nohte pobožam,
V rokavih iščem tvoj topli dih.
V bombažnih sencah temè
Ti pokrivam z rokami hladno kožo,
Te presevam v svoj stih.

In piševa zgodbo,
V večnost odprto.
V slapovih se kapljičasto deliva,
Ugrezava se do pasu v podrast,
Klijeva v podivjanem vrtu,
Glasilki istega grla skupaj zveniva,
Nalagava sedimente v izbrušen čas.
In skozenj me kakor jedro v lupini
Nihaš na svoji nežni gladini.
Sedam k tebi z obkladkom,
A ti si tista, ki mene hladi;
Ob tebi sem dete, tvoj mali človek,
In ti si v meni jutro vseh mojih dni.

Aleksandra Kocmut - Kerstin