Peščena ura, drobna zrna sodbe.

Predirni krik glasnika – sanj pokop.

Udarci bobna, zven poslednje godbe

vojsko duhov požene v galop.

Senca pogube – temna in lepljiva

izgubljam sebe v verigah sna.

Ostane iz gomile – nova, živa

en sam dotik iztrga pol srca.

Pogled – predirna tema oceana,

sidrišče davno utopljenih dni.

Razbeljene kosti zadnjega klana

odmev – otožen smeh preteklosti.

Predam se! Na rezilu giljotine,

zublji sovraštva – boj za prevlado.

Krvava zarja prebudi spomine,

zvonik zapoje trinajsto balado.

Pečatni vosek, tiha zaobljuba

razbeli temo kakor sonce, grobo.

Izžgane ustnice – žrtev poljuba

prisegam Satanu svojo zvestobo!

kaiiabonca