Najgloblje ranjujejo iztrgani prizori. Pavze, ki se prebujajo z umikom golijata, z mirom obrzdanih bliskov in ognjev, topov, ukročenih po letih bolečine. Datumi, ki se vračajo, ki vskakujejo v ostanke gibanja preostalih podob sveta. Zato se raje potapljam v šumenje krošenj in si zamišljam idilo - pršenje dežja v nekih večernih vejah izginulega časa. Pa čeprav sem blagodejno počaščen s tem zanosom, se temu, da bi se mu popolnoma prepustil, izogibam zaradi Lilianine kritike:

- Najlažje je odplavati proti ...

- To je samo potreba po počitku, saj veš ... - jo prekinem s skoraj opešano močjo zadnjega utripa, toda v njenem očesu začnejo krvaveti žarki zahajajočega sonca. Ne rečem ji, da sedaj plava ona, le šepetam, ko obstanem pred njenim, z razpokami nagubanim obrazom septembrskega večera tisoč devetsto devetindevetdesetega v Sarajevu:

- Vem, tudi ptice so umrle, vse je mrtvo. Toda ... tudi to bo minilo, Lilian.

Potrditev tega ali pomiritev s tem  tiči v njenih blagih očeh, ko me gleda kako obešam najino zbledelo, predvojno sliko na sivino preperelega zidu. Potem pritajeno pristopim k njeni skoraj otroški duši za katero vem, da se je že (znova), z močjo svoje čudežne zmožnosti koncentracije na posamezne trenutke, z negibnimi ustnicami vprašala: Bo kdaj demon razvalin pomislil na tiste, ki se ne bodo nikoli srečali z očetovim obrazom ...?

V meni tiho zori pravi odgovor:

- Ne bo!!! In vrejo vedno nova vprašanja. V očeh so. Ne izgovarjam jih dokler njen pogled leti preko streh ... do oddaljenega obrobja, dokler maha s tem kako je vojna prizanesla panoramski simfoniji ...

- Kaj v tem stoletju pomenijo obljube, kaj boj za pravico, kaj napredek, razglašanja, služenja; kaj kompromis in lepopis, ki je berljiv vsemu ljudstvu, kaj ljubezen, kaj miroljubnost? Vem kaj mi bo odgovorila, ko odtrga pogled z mestne panorame, pa z blede slike, z barve in patine okvirja. Ampak jaz ne potrebujem odgovora, rečem, da bi se raje vrnil k njenim očem, vsaka njihova iskra je še vedno gnezdo veselja; da bi se raje zadržal na čudežnem sijaju časa v katerem so sredi ivja cvetele snežinke in zime nežnih let. V teh mojih sanjah vidi valovanje daljav. Odpočila bi se v njih. Nekje se je oglasilo nekaj kot vzdih. Ne želiva razvozlati neobstoječega. To je samo zvok zdavnaj odpadlega listja. Pa dolgo molčiva barve pozabljenih krajin. Vonj lipe, zametke odpuščanja, ki je potrebno tako nama kot krivcem, zaključujoč v nama znake, ki oblikujejo srečno zvezdo na zemljevidu časa ... da bi kot nekdaj zaplapolale jasnine in bi veter raznesel pesem po gorah, izvabil z ognjišča plamen sonca, tople besede, ognje in rodovitna polja. 

Marko Skok - Mezopotamsky