Na vabilo društva Sevdah

smo odzvali se poeti,

da bi brali na večeru

literarnem svoje pesmi;

pesniki dveh domovin smo

zbrali žal v precej nesrečnih

za Balkan se usodnih časih.

Marsikdo je manjkal, zvesti

zemlji svoji so ostali

mnogi liriki, ki v mestih

so poplavljenih tičali,

kakor ptice v vlažni kletki.

Najprej so prišle na vrsto

domoljubno-tožne pesmi

iz dežele hercegovske.

Sevdalinko vmes zapeli

so otroci nam veselo,

skupaj z njimi žene, dedi

so prepevali radostno,

le možje ostali resni

smo do konca te popevke.

Kmalu se večer prevesi

v drugo lirično tretjino:

zdaj na vrsti smo Slovenci.

Brala je študentka v črnem,

brala pesem o nedelji,

ki se vleče vse življenje,

o brezdelju, stiski, bedi;

brala pod klobučkom črnim

in obrazek njen me bledi

je spominjal na siroto,

ki mladost so ji vzeli.

Brali so še drugi svoje

nekonvencionalne pesmi,

v tem prišel je Krevs na vrsto,

v svojem slogu razbremenil

je z Romanco v mesečini,

kak nasmešek kdaj izplenil,

toda kljub perfektni formi

in vsebini večrazsežni,

ni to tisto, kar zares smo

ves čas slišati želeli.

Spet so peli sevdalinke,

spet so žene jim in dedi

pomagali peti strastno,

spet smo moški, strašno-resni,

dostojanstveno molčali.

A na koncu vendar v pesmi

neke srbske smo študentke

glas zaslišali nebeški;

verze, ki so nas globoko

s svojim upanjem pretresli.

Brala jih voditeljica

s cmokom v grlu je, a veri,

da se s temi stihi tudi

srčnost in dobrota širi.

"Šapnula je Drina Savi",

tak je bil začetek pesmi,

"Jednu priču o poplavi"

in tako naprej dokler ni

src se naših dotaknila,

ko zaslišali v besedi:

"BRATSTVO" smo vso bolečino

in trpljenje, ki se z leti

je v balkansko prst zažrlo...

A da ne bi pobesneli

od vse muke sevdalinko

so na koncu spet zapeli;

spet so žene pomagale

jim pri petju, spet so dedi

brundali napev veselo,

spet smo moški, strašno-resni,

dostojanstveno molčali!

Matej Krevs