SENCA SAMEGA SEBE
Siva je,
kot neskončen oblak.
Naprej v temo gre,
kot mrzli polnočni vlak.
Se ne ustavi,
podira vse pred sabo.
Enega za drugim na tla spravi
in čaka,da kdo prime za vabo.
Mankajo samo še krila,
ko golta nedolžne ljudi.
Pretvarja se da je vila,
ko postava kruta v temo leti.
Najbolj pa name pritiska,
delec za delcem počasi drobi.
V temo za sabo me potiska,
da od mene ostanejo samo še kosti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: BlackRose(Leona)
- 19. 07. 2014 ob 09:07
- Prebrano 572 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 152.04
- Število ocen: 5
