V mogočno deblo tišine

zasekaš

z dobronabrušeno besedo,

trušč osamelca

razpara

obnebje dvojine.

Razbežijo se pajki dotikov,

razbežijo se metulji vztrepetov,

razbežijo se polhi ljubkovanj,

razbežijo se veverice drznosti,

razbežijo se medvedje objemov,

razbežijo se ptice poljubov,

razbežijo se sove skrivnosti.

Ob skeletu obležita

skali

iz katerih bo jutri pritekla

živa voda

in znova zaiskrila

jezero kesanja.

Marko Skok - Mezopotamsky