DVOJNO SLOVO

Že vrsto let me vozi vlak,v moj osamljen dom grenak,
vsakič pa, ko čakam nanj, spomin povrne me nazaj
ko za slovo sem zadnjikrat, ujel pogled iskreč krepak
še zdaj mi on ni obledel, v nobeni drugi tako blestel
bil je to žarek ves iskriv, je žalost v srcu vtisnil.

Iz te ljubeče čutnosti predrami me korak ljudi.

Ozrem zavitek padajoč, pripognem se, ga dvigajoč,
ko ošine me kot sonca trak,enak pogled ljub in krepak. Na tla me vrglo je srce, nad menoj se sklanjajo ljudje
med njimi le ena znala je, zakaj zastalo - je srce….

tomi