Ko bo zelena nežnost brstela,
ko bodo jutra zažuborela
svetla od misli razposajene,
ko bodo vode osvobojene
spet radovedno v neznano hitele
in bodo sveže sape zavele,

šla bom na travnik in veter prosila,
naj me po svoje, kot hoče, počeše,
duši pustila bom, da se napleše
in da se sonca srečna napije,
vsa se v njegovo svetlobo ovije.

Umita s kapljo tega napoja
morda svetlejša še pesem bo moja.

daya