Čakam pod tvojim oknom.

Že dolgo nisi zalila rož.

Z njimi se lahko poistovetim.

V cvetu malodušja ležim na majhni postelji v svoji majhni sobi in čakam, da se poveča

svet, da ne bom več vsak dan srečeval ljudi,

katerih pogledi me prebadajo kot vudu lutko.

Velikosrčno se žrtvujem in s svinčnikom brez radirke pišem seznam svojih napak.

Vsako leto je daljši in bolj sramoten.

Kakšen bi šele bil,

če bi ga pisali moji bližnji.

Vsem povabljenim na zabavo presenečenja

ob zadnji obletnici najinega prvega poljuba prekličem povabilo

in jih preusmerim k tebi domov,

kjer je med vsemi okostnjaki iz omare in predalniki z dvojnim dnom

še ravno dovolj prostora za mrtvaški ples po zloščenih votlih tleh.

Če na poti domov

iz najbolj depresivne službe na svetu

še ujamem prodajalno veselja v njenem delovnem času,

se vam z nekaj promili v krvi in nekaj besedami v ustih pridružim

in še zadnjič pokvarim presenečenje.

Nikoli ne bom pozabil,

kako sta dva para oči zrla v mojega,

ko sem nazadnje prišel domov prekmalu.

Nekje v mešanici sovraštva, pomilovanja in prezira

sem zagledal svojo podobo

in pomislil, da sem spet star 19

 in v svoji sobi pred ogledalom vadim,

kako te bom povabil ven.

Tega ne bi privoščil nikomur,

sam pa to z mazohističnim užitkom podoživljam znova in znova.

 Znova in znova in znova in znova,

 dokler se ne manevriram v nasleden neizhodni položaj in

postanem tarča posmeha strelskega voda polnega prijateljev in znancev.

Sprašujem se, če je res največja razlika med prozo in poezijo v pričakovani dolžini vrstic in

če je res največja razlika med mano in tabo v pričakovani dolžini trajanja razmerij.

jt