Sredi poljan,

na vrhu dreves,

na nevihtni dan,

sence plešejo svoj ples.

S krili prhutajo,

da veter piha na vse strani.

S temo večno se igrajo,

te igre nikdar konec ni.

Poletijo nad nebesa,

nad hribovje na vrh neba.

So kot velika zavesa,

da svet zajela je tema.

Vse je tema,

vse je led.

Še tisto malo svetlobe pojema,

svet je že čisto bled.

Kot svilnata tančica,

sonce so zakrile.

Le kje je zdaj pravica,

le kdaj se bodo skrile?

Tedaj pa kar naenkrat,

bela senca,kot večni sneg,

prišla je edino enkrat,

pognala črne je v beg.

S krili zamahnila,

razkrila je nebo,

še sonce je odkrila,

sence premaknila z golo je roko.

Vse črne so sledi,

razkadile se v zraku.

Sonce zdaj žari,

še v večnem,večnem mraku.

Toda kar pa nam ostane,

kruti je spomin,

ki nikdar se ne vname,

četudi vržeš ga v kamin.

BlackRose(Leona)