Senca je različno temna.
Odvisno od stopnje
srepenja praznih zrkel
pomnoženo s faktorjem razuma.
(ko senca izgine, je ni več)

Veke zastrejo motno kroglo očesa,
utrujeno zabetonirajo trenutek v noč.
Ko se spet dvignejo, zjutraj,
oči iščejo svoje sence.
(vidijo le vosek staljenih sveč),

ki so nekdaj (kdaj, le kdaj?)
osvetljevale mrzla tla in
metale najčrnejše blazne sence
na hrepenenje podkožja.
(in glej, ob zori sveč ni več)

Svetloba barva senco.
Staljena sveča odteka v razpoke
načetega parketa. Ozrem se.
Vidim sonce. Nobenih senc.
(Samo moja, nekje za potolčenim hrbtom)

Lidija Brezavšček - kočijaž