Všeč mi je ta ženska pajek in njuna simbiotična neizgovorjena povezanost. Morda bi veljalo pesem malce sčistit, npr. v 1. kitici:

Njene roke so se gibale po
ustaljenem vzorcu. Ni razmišljala.
Levo, desno, gor, dol.
Kot že tolikokrat. Bežen pogled
na opravljeno delo ji je izvabil vzdih olajšanja.
Napake ni bilo.
V ponavljanju je bilo nekaj –
občutek varnosti, miru.

Kaj meniš?

Lp, Ana

Ana, hvala za komentar.

Stavek Ni razmišljala bi pustila za protiutež zadnji kitici, kjer (končno!) začne razmišljati. In usklajenosti z dejstvom, kako nekdo dela/ponavlja stvari avtomatično, ne da bi mislil.

LP, mcv

Ja, zdaj se mi zdi, da pesem lepo teče po ustaljenem vzorcu in vsakič odkrije novo podstat temu tkanju. (Melanholična) vpetost v svet, za katero verjamemo, da je samo naša, pa se izkaže, da ni ... se je možno s tem pomiriti?

Čestitke, Ana

Ana, hvala za tvoje videnje!

Razmišljala sem o vpetosti človeka v (svoj) ponavljajoč vzorec. In osamljenosti, dokler ne vidimo tudi kakega drugega.

LP, mcv

Pozdrav.

Jaz bi pa pustila

V ponavljanju je bilo nekaj -

občutek varnosti, miru.

Kot da še ni ravno prepričana, da je v ponavljanju lahko tudi občutek varnosti in miru. Kot da je presenečeno ugotovila šele sedaj. Ponavadi lahko mislimo na ponavljanje kot slabo - kot na neko rutino, ki postane delo brez smeri. Tako jo tudi prej berem. Delala stvari rutinsko in se po dolgem času spet ustavila in prišla do nove uganke.

lp

Hvala, Tea, tudi za tvoje mnenje!

Vsak pesnik bi seveda lahko nekoliko spremenil pesem po svoje (a je s tem ne bi bistveno pokvaril), pa tudi bralci niso vsi enaki.

LP, mcv

Čestitam za res dobro pesem, mcv.

Lp A