Ko se vzpenjaš navkreber je gozd, pred tem se končajo hiše. Zazreš se skozi odprto okno in na drugi strani se z otroci igra mož, ki se je v otroštvu igral s teboj. Bili ste prijatelji in norčavost je žarela iz vaših oči. V tebi se nekaj zdrzne, neka milina, ko ga sedaj vidiš srečnega v krogu svoje družine. Neko upanje, da bo nekoč nekdo zrl v okno tvoje. Potem je žalost, ker ne veš, ali se ti zgodi ta sreča. Tvoji lasje sivijo, tvojih spominov je mnogo in potem se spomniš, kako si prvič z namenom gazil to pot. Cilj je bil prositi Mati Marijo poguma, cilj je bil pozabiti oči dekleta, ki se ji nisi upal približati. Kraj si imenoval »Dom miru« in ob padcu teme, si zrl v lučke.

Tokrat je bila pot drugačna. Ni več shojena, a vendar si v temi našel smer, kot že nič kolikokrat. Podrta drevesa, zaraslo grmovje. Prebijaš se in poješ pesem. Ustaviš se pred starim štorom in prisluhneš noči gozda. Nekaj završi in tedaj veš: nisi sam. Nasmehneš se, tam je srna. Plašna išče pot, nato izgine. Vmes se spominjaš nje, ki si jo popeljal tja. Bil je načrt, bilo je videnje pred tem. Srečevala sta se, bila sta eno. Nato je odšla. Vračal si se podnevi, vračal ponoči. Vedno več ljudi je gazilo pot. Prihajali so z druge strani – iz morja lučk. Nato so uredili sprehajalno pot. Čistili okolje. Prej se sam pobiral smeti svojega doma.

Nekaj je umrlo na tem kraju, tišina je bila manjša. Ni bilo več moč sedeti na robu izkopanin starega grada in moliti v zahajajoče sonce. Ni bilo več tega miru, da bi Materi Mariji prižgal svečo in se potem priklonil njeni milosti. Ob jutrih se spomniš, ko tam zgoraj slišiš zvonček. Zdaj je spet neka milina in občasno se vrneš tja. Ponosen si na svoje mesto, ki ureja okolico – izkopanine so mogočne, okoli njih vodi urejena pot. Vprašal si se ali je še ruševina na njihovem robu, da jo prerašča zelenje. Tokrat nisi pozvonil na zvončku. Tudi poklon Materi Mariji je bil drugačen – vprašal si se ali naj jo prosiš za moč – zdaj veš – moč je v tebi. Poklonil si se.

Spustil si se v morje lučk in ob poti iskal drevo, ki si ga objemal. Vedel si, da je še vedno tam. Da je na njegovem lubju spomin tvojih dlani. Potem zagledaš klopco, ki stoji na križišču gozdne in mestne poti. Vprašal si se, ali naj počiješ, ali počakaš. Odločil si se: ta klopca naj bo nov dom tebe in mile ženske, katere obraz ti žari pred očmi. Nato si se spustil proti parku. Srečal si mlad par. On ji je nekaj dopovedoval. Ona je nagajivo molčala. Pozdravila te je in ti si odzdravil. Pred tabo je park, mogočna drevesa in glas mladostnikov v daljavi. Pomisliš, da bi zavil vanj, a zaviješ v drevored. Tukaj je pogled drugačen.

Mogočna stoji kapela nad mestom. Podnevi jo ožarja luč sonca, ponoči svetloba elektrike. Je spomin na grad in opomin na v nevihti zgorelo piramido prednikov mesta. Pod njo se k hišam spušča vinograd. Je spomin na obilje in opomin na zlo njegovega soka. Ti stojiš spodaj, ti jo gledaš, ko po vpadnici vstopaš v center. Ko izgine z obzorja, veš: prispel si.

Zvečer si stopal po potki, ki vodi ob gozdu za katerim je tvoj dom. Nekaj se je zdrznilo v tebi in prisluhnil si glasbi – nežna harfa je igrala po poljani. Vedel si, da moraš slediti do izvora. Vedel si, da bo obmolknila, ko boš tam. Pred seboj si zagledal plavolaso dekle v dolgi beli obleki. Zdrznil si se, čutil si strah, a vedel si, moraš do nje, do izvora njene miline. Pomislil si: naj se obrnem, pozabim glasbo vil? Vztrajal si in tedaj, ko si želel pobožati njene svilene kodre, je glasba zarohnela. Potem je bil nič. Ozrl si se okoli sebe in sonce je zatonilo za bližnjim hribom. Vedel si, da moraš nazaj k Materi Mariji, vedel si, da bo tam odgovor. Stal si nad morjem lučk – vedel si: padec bo globok, potem bo svoboda.

Sedita ob reki in govoriš ji o meditaciji. Želiš jo prijeti za dlan in tedaj se nežno umakne ter ti reče: greva drugam. Stopata drug ob drugem in pot vaju vodi proti kapeli na hribu. Popelje te na skrito dvorišče in tam božaš valovitost njenih svetlih las. V trenutkih si zreta v oči, potem se v zadregi umakne od tebe. Ti povesiš pogled, nato ti gre nežno skozi lase. Tvoji prsti izginjajo v njenem lasišču in z glavo se nežno prepušča tvojim dlanem. Nato se držeča za roke pomikata bližje hribu nad mestom. Si prispel na cilj?

Danes te na pobočju obliva sonce. Stopaš skozi obran vinograd, katerega listje se lesketa v jesenskem soncu. Srečuješ mnoge obraze – tuji so ti in sprašuješ se, kakšen je namen njihove poti: šport, pozaba, spomin ali kaj drugega. Zase ne moreš točno določiti, kaj te vodi sem gor – v vseh teh letih se je preveč nabralo in pogosto slišiš besede prijatelja, ki te sprašuje ali si mar utrujen in »ne joči Peter«.

Tokrat je ponovno noč. Stojiš ob ograji in zreš v morje lučk – neka milina je v njih, neka umirjenost, ko zreš nad mesto potopljeno v tišino noči. Na vzhodu slišiš šum – iz centra države je pripeljal zadnji potniški vlak – končal se je včeraj, začenja se jutri. Najraje bi ostal, najraje bi prisluhnil milini noči in jesenskemu vetru, ki vrši okoli kapele. Vendar veš: tukaj ni moč ostati, tukaj svet ni realen, prelep je, da bi lahko trajal. Spustiš se v morje lučk in ko se zaveš svojega mesta so solze in bolečina.    

Jan Šmarčan